Črno zlato-pnevmatike

Za okroglo reč, ki s svojim kotaljenjem omogoča premikanje vozila, v vsakdanjem življenju, pogovorno imenujete GUMA, čeprav je bolj pravilno (tako tehnično kot tudi slovnično) uporaba besede PNEVMATIKA.
Pnevmatike morajo v vseh topografskih, klimatskih in hitrostnih okoliščinah zagotoviti dober stik s podlago za prenašanje vzdolžnih (pospeševanje in zaviranje) in prečnih (vožnja v ovinek) sil.
Osnovne naloge pnevmatik so: prenos bremena, blaženje neravnin, prenos moči pri pospeševanju in zaviranju, prenos bočnih sil na ovinkih, dober oprijem na cesti. Poleg tega bi želeli še: majhno obrabo, odpornost na poškodbe, majhno porabo goriva, tih tek brez vibracij, nizko maso, itd.
Ker vseh lastnosti ni mogoče stlačiti v eno pnevmatiko se pnevmatike razlikujejo po namenu. Ene so za velike hitrosti, druge za težak tovor, ene za dolgo uporabo druge samo za par kilometrov, ene za poleti druge za pozimi, itd. Tudi uporabljajo se v različnih okoljih (letala, cestni promet, gradbeni stroji...) Zato se razlikujejo po notranji zgradbi, dimenzijah in dezenu. V cestnem prometu je predvsem potrebno zagotoviti dober oprijem v različnih vremenskih razmerah. Dezen (profil) pnevmatike omogoča odvajanje vode v dežju in čiščenje pnevmatike v suhem vremenu. Tekalna površina je zato sestavljena iz kock različnih oblik med katerimi so kanali. Kanali so namenjeni vodi in nečistočam, ki jo odrinejo kocke.
Pozimi je potrebno zagotoviti odvajanje plundre in dober oprijem v snegu, zato imajo zimske pnevmatike drugačen dezen. Ker so pozimi nižje temperature, je tudi zgradba zimske pnevmatike drugačna, tako da optimalno deluje pri nižjih temperaturah, ko letna ne izpolnjuje več dobro svojih nalog.

Gradnja pnevmatike

K pnevmatiki sodijo zračnica z ventilom, plašč in ščitnik. Pri poglobljenih platiščih uporabljamo ščitnik, ki je gumijast obroč, le še pri mopedih in motorjih, kjer pa moramo zračnico zaščititi proti kovičnim glavicam jeklenih žic. Pri plitvih platiščih ima pnevmatika pas za plaščne noge. Gumijasta zračnica mora ustrezati velikosti plašča. Polnjenje zračnice s stisnjenim zrakom poteka prek ravnega ali kotnega ventila. Plašč ima podlogo iz tkanine, ki jo imenujemo tudi karkasa, pri radialnih gumah tudi pas, vmesne plasti gume in tekalno ploskev (protektor) ter noge plašča z vloženim jeklenim jedrom.

Kotalna ploskev

Karkaso sestavljajo plasti gumirane kordne tkanine z viskoznimi, poliamidnimi (najlon), jeklenimi ali poliestrnimi vlakni. Plasti so položene druga na drugo, tako da vlakna potekajo diagonalno ali v ostrem kotu glede na smer vožnje, ali pa radialno, to je v pravem kotu na smer vožnje. Pas sestavlja več v gumo vloženih plasti iz jeklene žice, tekstilnih ali steklenih vlaken. Žice posameznih plasti se med seboj križajo. Pas je nad karkaso, vlakna v plasteh se med seboj križajo. Plašči za zelo visoke hitrosti imajo lahko tudi zapognjene pasove (slika 2), ker s tem povečamo stabilnost plašča.
Vmesne plasti so iz več plasti gumiranih vlaken in gumijastih blazin, ki blažijo udarce in zaščitijo karkaso.
Kotalna ploskev ima izdelan profil, pri katerem vzdolžni utori zagotavljajo stransko vodenje plašča, prečni pa prenašajo pogonske sile. Pri velikih hitrostih na mokrem cestišču se med plaščem in cestiščem ustvari vodni klin, ki prekine oprijem s cestiščem, tako da vozilo ni več mogoče krmiliti (akvaplaning). Nevarnost tega pojava zmanjša ustrezna globina pravilno oblikovanih utorov, ki lahko prevzamejo veliko količino vode in jo hitro odvedejo navzven. Zakonsko predpisana najmanjša globina utorov 1,6 mm v ta namen ne zadošča (trenutno v Sloveniji 1 mm za osebna vozila in 2 mm za tovorna vozila). Noga plašča ima nalogo trdno držati plašč v platišču, zato je izdelana zelo močno in zanjo uporabimo jeklene kable (žično jedro).

Kontaktna površina pnevmatik

Kontaktna površina večine pnevmatike je nekje velikosti človeške roke. Oblika kontaktne površine močno vpliva na vozne lastnosti in je odvisna od razmerja višine in širine pnevmatike. Nizkopresečne pnevmatike imajo kratek in širok stik s podlago, kar vozniku omogoča boljšo odzivnost, večjo stabilnost v ovinkih ter boljši oprijem, predvsem na suhih površinah. Visokoprofilne pnevmatike (na sliki levo) imajo ravno nasprotno obliko kontaktne površine. Podolgovata in ozka površina je porok za predvidljivo krmiljenje, udobno vožnjo ter posebno dober oprijem na zasneženih podlagah.
Velikost pnevmatike (plašča). Podatek o velikosti plašča obsega naslednji dve meri: širina plašča v colah ali mm in premer platišča v colah ali mm. Podane številčne vrednosti se ne ujemajo z dejansko velikostjo, zato moramo natančne vrednosti povzeti iz standardne tabele. Vse mere veljajo za napolnjene in neobremenjene pnevmatike.
Razmerje prereza. Različne vrste plaščev, npr. balonske plašče, plašče z nizkim prerezom, razlikujemo po razmerju med višino plašča H in njegovo nazivno širino B. Za označevanje plašča uporabimo oznako v odstotkih.

Oznake na pnevmatiki

Po predpisih ECE št. 30 (ECE = Economic Commission for Europe) mora imeti vsaka pnevmatika podatke (slika), ki jo označujejo. V prehodnem času se lahko uporablja tudi stari način označevanja.
Stranske oznake na pnevmatiki - razlaga.

Vzdrževanje pnevmatike

Sodobne pnevmatike posebnega vzdrževanja ne zahtevajo. Pomembno je le izogibanje luknjam, ostrim predmetom in robnikom, če že pa z majhno hitrostjo in pravokotno, da ne pride do mehanskih poškodb. Ostane samo skrb za pravilen tlak v pnevmatikah, ki je ključni dejavnik za varno vožnjo ter dolgo življenje pnevmatike. Tudi poraba goriva niha v odvisnosti od tlaka v pnevmatikah. Dobro je preveriti tlak vsaj enkrat mesečno s točnim merilcem tlaka. Tlak se preverja v hladnih pnevmatikah in ko nekaj časa niso bile rabljene.

Hramba pnevmatike: Pnevmatike brez platišč hranimo pokončno, drugo ob drugi, pnevmatike s platišči ležeče, eno na drugi.

Zakonski predpisi

Pnevmatike na vozilu morajo po velikosti, nosilnosti in hitrostni kategoriji ustrezati pnevmatikam, ki so v izjavi o ustreznosti vozila vpisane v rubriki "dovoljene pnevmatike" ali v drugem ustreznem dokumentu o vozilu. Uporaba drugačnih pnevmatik je mogoča le po dodatni odobritvi vozila (atest).
Na vozilih z največjo dovoljeno maso do vključno 3.500 kg, ki dosegajo hitrost nad 40 km/h morajo biti vse pnevmatike enake velikosti (če izdelovalec vozila ni predvidel različnih pnevmatik na različnih oseh), vrste (poletne, zimske, terenske) in zgradbe (radialne, diagonalne). Na isti osi pa tudi iste nosilnosti, hitrostnega razreda ter istega proizvajalca in dezena(vzorec tekalne površine).
Na vozilih z največjo dovoljeno maso nad 3.500 kg, ki dosegajo hitrost nad 40 km/h morajo biti pnevmatike na isti osi enake vrste, zgradbe, velikosti, nosilnosti in hitrostne kategorije.
Globina kanalov v dezenu (merjena v glavnih kanalih) mora biti po obsegu in širini na pnevmatikah osebnih vozil ter njihovih priklopnih vozilih najmanj 1,6 mm, na motornih kolesih najmanj 1 mm in na drugih vozilih najmanj 2 mm.

Aquaplaning ali vodni klin

Pri vožnji v dežju je na cesti voda. Če vozimo s prilagojeno hitrostjo, vodo pnevmatike odrinejo izpod pnevmatike in v kanale dezena. Aquaplaning ali vodni klin je pojav, pri katerem pnevmatika nima več stika s cesto, ampak glisira po vodi. Nastane zato, ker se zaradi prevelike količine vode in prevelike hitrosti voda ne uspe umakniti stran od pnevmatike oz. v kanale pnevmatike.
Aquaplaning je odvisen od treh faktorjev. Prvi je količina vode na cesti, na katerega nimamo vpliva, lahko pa se ga zavedamo. Na dva imamo vozniki vpliv sami. Če so pnevmatike obrabljene, nepravilno napolnjene ne opravljajo optimalno svoje funkcije. Tretji faktor je hitrost. Pri dovolj veliki hitrosti in mokri cesti, pride do akvaplaninga ne glede na kvaliteto pnevmatik.

Veliko je odvisno tudi od kvalitete cest. Če so na cesti kolesnice, se ob dežju v njih nabere voda in do akvaplaninga pride tudi pri sicer primerni hitrosti. Če se rahlo premaknemo levo ali desno na voznem pasu ne bomo vozili po kolesnicah. Podobna situacija je pri spremembi prečnega nagiba ceste, ko velikokrat po cesti teče cel potok. Pri večji hitrosti pnevmatike tako velike količine vode ne uspejo izpodriniti in izgubijo stik s podlago. Tudi če je asfalt grob »požre« več vode kot gladek. Pri vožnji z grobega na gladek asfalt ni odveč previdnost.

Kaj storiti, če se nam zgodi akvaplaning? Če se le da nič. To se ne sliši kot dober nasvet vendar, če bomo zavirali ali ostro popustili plin, bomo drsenje (glisiranje) samo še povečali, močno zavijanje pa je lahko zelo nevarno, saj bo vozilo zavrtelo, ko bodo pnevmatike dosegle podlago. Najbolje je nežno popuščati plin in krmariti vozilo naravnost ne glede na to da to mogoče pomeni vožnjo v smer ki jo ne želimo. Smer bomo popravili, ko akvaplaninga ne bo več.